Bolečina v svetem tednu, velikonočna jutranja radost.

'Končano je,' so slavne besede, ki jih je izrekel sam Jezus Kristus, ko je visel na križu s svojim umirajočim človeškim telesom. V tem letnem času se premišljujem nad temi besedami, saj se veliko noč hitro bliža. Končano je, absolutna dokončnost teh besed me pušča v strahu. Grehi človeštva so se kopičili na hrbtu Božjega Sina. Neverjetno, da je bil sposoben prevzeti tako težko breme, ki ga noben drug človek v zgodovini ne bo nikoli dovolj močan.
Jezus se je soočil z očetom, ki mu je obrnil hrbet, ker ga ni mogel gledati tako polnega greha, kar je končna oblika zavrnitve. Ko se usedem, se zavedam, da lahko tudi tisti, ki ne verjamejo v Boga, veliko dobijo od velikonočnega sporočila. Človek, ki je bil nekoč ljubljen, je zaničevan in izpostavljen krutosti in ponižanju, medtem ko je počasi umrl pred gledalci. Nikoli ni izgubil drže in samokontrole, le odpustil je in si izrekel krivično kazen. Slike, ki se mi bliskajo skozi mojo misel, so močan vleček v mojem srcu, ki je močan. Nikoli ne bi želel te usode nikomur, niti sovražniku, toda tukaj je zgodba o moškem, ki ga imam rad, dokler ga ne zadiha.
Neverujoči mora čutiti nekaj sočutja do tega človeka, za katerega upam. V zgodovini je bilo dokazano, da je Jezus hodil po zemlji. Kajti vernik prihaja velika noč, rjoveč kot lev na polju, veselje navdušuje, vstal je! Pred tem veseljem pa moramo prehoditi pot bolečine, ravno tisto pot, ki nas vodi do križa. Brez tega nimamo razloga, da bi bili tako veseli. Nazaj na “Končano je”, ali vas te besede ne naredijo malo zadrhtele?
Ko je nekaj dokončnega, si lahko oddahnemo - ta seminarska naloga je narejena, večerja je kuhana, magisterij je končan. Olajšanje nas preplavi v teh časih našega življenja. Ko ga je Jezus izrekel, ga je preplavilo olajšanje? Njegova naloga je bila končana, on je uspešno prevzel svetovne grehe na svoj hrbet. Predstavljam si, da je njegov vzdih olajšanja tak, ki ga nimam sposobnosti razumeti. Vzel je grehe vsem, ki so živeli tisti dan, pa tudi vsem pred in po, ki bodo živeli na tej zemlji. En človek, Božji lastni sin, je prevzel ves ta greh in plačal ceno, ki si jo vsi zaslužimo. Smo ljudje, grešimo vsak dan in si zaslužimo umreti, vendar je to breme prevzel od nas in nas dejansko osvobodil. To je močno, to je ljubezen.
Ali moje življenje odraža neizmerno ljubezen, ki mi jo je tisti dan na križu pokazal Kristus? To me pesti vsak dan, zlasti na veliko noč, ker se spomnim na ogromnost križa. Vsi gremo skozi svoje vsakdanje življenje, nekateri dnevi se bolj borijo kot drugi, toda mir je navsezadnje tam, zakaj bi se česar koli bali? Bog je z nami, ki hodi z nami, soočen z velikanoma z nami, nikoli nismo sami. V življenju so časi, ki se ne zdijo resnični. Bog lahko hodi z nami in ob nas, nas drži za roke. Bog nas vodi, celo včasih nas nosi. Bog se ne premakne, mi pa se. V svojem življenju vem, če parafraziram staro himno »moje srce se nagiba k čudenju«. Potrebujem Boga, da ga vzame in zapečati. Ko nas življenje zalomi, se ponavadi umaknemo od Boga in včasih celo obtožimo njega.
Vendar ga lahko sprejme, sprejme celo našo jezo. Vem, da sem preživel svoje čase skrajne jeze nad Bogom. Vprašam, zakaj je vzel moje otroke, preden sem lahko poljubil njihove majhne obraze? Zakaj imam to bolezen, ki mi jemlje telo? Zakaj so me na fakulteti spolno zlorabili? Zakaj je moje življenje obkroženo s smrtjo? Ne morem prešteti, kolikokrat sem kričal svojo bolečino na Boga, kričal, dokler se nisem utrudil. Moja jeza me je včasih zaslepila pred dejstvom, da me je Bog nosil v tistih časih, če ne bi bil, danes ne bi bil tukaj. Pobral me je in me odnesel na drugo stran žalosti, da sem se lahko zopet popolnoma soočila z njim. V življenju sem včasih izgubil veselje, kdo ne? Veselje se vrne, ko se vrnem k križu, k temeljem tega, kar sem.
Bog mi je dal sposobnost ljubiti druge, deliti veselje z drugimi, pisati o svoji bolečini in pomagati drugim skozi njo, blagoslovil me je z veliko ljubeznijo v mojem življenju in z družino, ki me obkroža v ljubezni. Da, imel sem neizmerno bolečino, vendar sem imel tudi izjemno veselje. Greh je vstopil v svet, greh povzroča bolečino. Jezus pa je pregnal to, da je prišlo veselje. Moram priznati svoje grehe, ker je zanje plačal, je končano.
Velikonočni teden je zame čustven, srce me boli zaradi tega, kar je preživel Jezus. Ne prenesem si nobenega filma, ki bi ga upodobil, kot da bi gledal očeta, kako počasi ubijajo, medtem ko gledalci pljuvajo po njem. Preveč je, srce me fizično boli, solze tečejo. Všeč mi je ta človek, to je naredil zame, zate, za vse. Si je zaslužil tako umreti? Odgovor je odločen Ne, bil je brez greha. To me pripelje do velikonočnega jutra, vstal je, premagal smrt, greh, zavrnitev, oče ga zdaj lahko gleda, to je čisto veselje, res je bilo končano! Bolečina prejšnjega tedna ni več, zjutraj je le veselje. 'Bog ni mrtev, živ je, rjoveč kot LEV!' (Newsboys, Gods Not Dead, 2012). Nehajte poslušati, v vsakem objemu lahko slišite bučanje. Ljubezen je zmagovita!